Ko govorimo o vodenju podjetja, prevečkrat gledamo številke, premalokrat pa človeka. Prav zato v svojem najnovejšem zapisu naša Suzana Zupanc deli svoj pogled v notranji svet vodij in pokaže, zakaj brez osebne integritete, notranje jasnosti in predelanih vzorcev ni mogoče graditi podjetja, ki zdrži.
Piše: Suzana Zupanc
Zadnje srečanje s podjetniki-lastniki in direktorji mi je na široko odprlo oči in predvsem razširilo pogled na lastništvo ter vodenje podjetja. Ne iz vidika prodajne uspešnosti, profita ali KPI-jev, temveč iz vidika človeka, ki vztrajno vlaga svojo energijo, voljo in življenje v to, da preskrbi sebe in družine zaposlenih. Posebej pomemben moment, o katerem smo govorili, je bil prenos odgovornosti na zaposlene in vera, da bodo znali ceniti in spoštovati težko prigarano službeno stabilnost, ki jim je na voljo.
Veliko modrosti je potrebne, da se naučimo delegirati in da z nekom zgradimo toliko zaupanja, da smo sposobni predati vodenje ali upravljanje podjetja. Pri tem ne gre le za to, ali znamo najti pravo osebo, temveč predvsem za to, kdo smo mi kot človek.
Skozi pogovor sem ugotovila, da je velik del podjetnikov veliko delalo “na podjetju,” ne pa dovolj “na sebi”. Nekatere so sicer v nujne zasebne spremembe načina življenja potisnile bolezni, družinske nesreče ali izgorelost, a večina še v poznih petdesetih, šestdesetih trdno stoji za vsako odločitvijo podjetja in vso svojo energijo vlaga v podjetje. Kontrolna vloga lastnika tako marsikje zavira, če ne samega napredka podjetja, pa zagotovo razvoj in napredek zaposlenih.
Vzorci kot »človeški software«
Ko opazujem zgodbe podjetnikov, vidim, da mnogi njihovi izzivi ne izvirajo iz podjetja, temveč iz globoko zasidranih generacijskih, družinskih in družbenih vzorcev. Vzgojeni smo bili v času, ko je bilo treba večino stvari prislužiti, ne izbrati. Ko študij ni bil samoumeven. Ko so družinske zgodbe pogosto vključevale strah pred izgubo – doma, premoženja, življenja. Izkušnje staršev, rojenih takoj po vojni, ki so v 70. in 80. letih vzgajali svoje otroke, so se močno vtisnile v naš notranji operacijski sistem in še danes oblikujejo naše odzive. Reakcije vodij danes zato pogosto niso odraz tega, kdo smo kot odrasli, temveč kdo smo morali postati kot otroci, da smo preživeli.
Temu pravim »človeški software,« ki je niz nezavednih programov, ki pogosto vodijo naše odločitve, še preden sploh razmislimo.
- Če smo odrasli v strahu, vodimo s kontrolo.
- Če smo odrasli v negotovosti, vodimo z nenehnim preverjanjem.
- Če smo odrasli v pomanjkanju, vodimo z občutkom, da nikoli ni dovolj.
- Če smo odrasli v kritiki, vodimo z visoko strogostjo do sebe in drugih.
Večina vodij v resnici ne vodi iz zrelega, zavestnega jaza, temveč iz zgoraj omenjenih nezavednih programov – ega. Ego zame ni nič drugega kot skupek obrambnih mehanizmov, oblikovanih v otroštvu: kontrola, dokazovanje, perfekcionizem, izogibanje, zapiranje, odzivanje namesto odločanja.
Vodja, ki vodi iz ega, pogosto deluje iz prostora preživetja, ne iz prostora vizije.
Iz preteklosti, ne iz prihodnosti.
Iz strahu, ne iz integritete.
Iz reakcije, ne iz zavesti.
Šele ko vodja začne delati na sebi, in ne le na podjetju, se prvič pojavi možnost preobrata. Samo vodja, ki razume svoj notranji »software,« lahko začne voditi kot človek, ne kot skupek starih programov, ki mu pogosto več ne služijo.
Notranji svet vodje kot temelj vodenja
Pogosto skušamo podjetnikom razširiti obzorja s tehničnimi, procesnimi in poslovnimi znanji, premalokrat pa pogledamo v njihov notranji svet, ki oblikuje tako njihove poslovne kot osebne odločitve.
Veliko je govora o empatičnem vodenju, spoštovanju zaposlenih in o “družini prijaznih podjetjih”. A le redko se vprašamo: Ali smo kot oseba tega sploh zmožni?
V podjetju lahko igramo, da smo bolj prijazni, empatični ali razumevajoči, a če to izhaja iz vloge, ne iz nas samih, naše vedenje ruši tisto, kar poskušamo zgraditi.
Ljudje zelo dobro čutijo, ali je nekomu možno zaupati. Če se naša dejanja ne skladajo z našimi besedami, si dolgoročno spodkopavamo tako zaupanje vase kakor tudi v kredibilnost podjetja.
Vrednote, intuicija in osebna integriteta
Vsak izmed nas stoji na temeljih svojih vrednot. Te bi morale biti platforma, ki nas povezuje z nami samimi in z zaposlenimi.
A da vemo, katere so naše resnične vrednote, se moramo najprej spoznati in razumeti, iz katerega prostora sprejemamo svoj življenjske odločitve:
– iz strahu,
– iz vzorcev,
– iz prepričanj,
– ali iz globine intuicije.
Da pa sploh slišimo sebe, moramo pogledati vase. Poleg skrbi za svoje intelektualne sposobnosti in fizično energijo namenimo del svojega (pogosto prenatrpanega) urnika tudi skrbi za svoje psihično ravnovesje, čustvene procese in notranjo celovitost.
Šele takrat lahko živimo polno.
In šele takrat lahko razumemo, da služba ni naša identiteta temveč le del našega življenja.
