Edina nujna odgovornost, ki jo imamo ta trenutek je, da zaščitimo sebe in svoje bližnje. Sprejemati odgovornost pomeni biti odrasla oseba, kar pa ni samo po sebi umevno. Veliko ljudi, ki za situacijo v kateri so se znašli krivi vse okoli sebe, ni na razvojni stopnji odrasle osebe.

Ljudje imamo sicer svobodno voljo, a hkrati bi morali imeti tudi sposobnost sočutja in predvsem spoštovanja do samih sebe, do države v kateri živimo, do narave in sočloveka. A ne. Mi se raje ukvarjamo z ZA NAS nepomembnimi stvarmi (na njih nimamo vpliva in za njih ne prevzemamo nobene odgovornosti) kot npr., zakaj se sosedov Janez dere na ženo, zakaj se politiki lažejo in so podjetniki tajkuni.

Res bi bil čas, da prenehamo lastno odgovornost za svoja življenja in zdravje pripenjati na sistem, politike, sosede in na vse ostale okoli sebe. Začnimo se raje ukvarjati s seboj. S tem kako lahko sami pripomoremo k temu, da se stanje izboljša. Dajmo končno stopit na pozitivno stran in nehajmo sejati sovraštvo vsepovprek.

A ne bi bilo bolje, da si medsebojno pomagamo tako, da spoštujemo drug drugega in se naučimo osnov korektne komunikacije? Da razumemo, da če imata dva nasprotni mnenji, to še ne pomeni, da je kdo od njiju slab, temveč le, da se v nečem ne strinjata, a kljub temu sprejemata drug drugega.

Kjer gredo stvari v komunikaciji predaleč, kjer ljudje osebne stiske drugih izrabljajo za to, da si pridobivajo pozornost in sejejo laži in vsesplošno paniko, je potrebno ostro ukrepanje, da se pospešeno vnaša red in da za svoja dejanja v tem prostoru posamezniki končno začnejo odgovarjati.

Tako kot v vsakem odnosu, v vsaki družini, podjetju in nenazadnje državi je potrebna higiena. Higiena, ki odplakne kar je preživeto, zlorabljeno in ne služi več svojemu namenu ter ustvari prostor za novo, drugačno in sedanjemu stanju primerno.

Ljudje potrebujemo vodenje z zgledom. In če posamezniki ne odgovarjajo za svoja dejanja ter le-ta poniknejo v kolektivno odgovornost, to na dolgi rok pomeni, da ostajamo na zelo nizki, če hočete, celo primitivni razvojni stopnji.

Kako se bo razvijala trenutna realnost leži na ramenih, srcu in duši vsakega izmed nas. Vsak nosi lastno odgovornost za to, kako bomo stopali v prihodnost in kakšna ta bo. In kolektivno vedenje, kot skupek vedenja vsakega posameznika, bo dalo rezultat tekme z virusom, ki jo osebno vedno bolj vidim kot tekmovanje z lastnimi notranjimi virusi kot so pohlep, zavist, škodoželjnost, sovraštvo, egoizem, strah, zamere, nesposobnost odpuščanja in sprejemanja ljudi in življenjskih situacij take kot v resnici so. Če se lotimo teh škodljivcev človeštva je COVID-19 mala miš, ki nemo bolšči v slona v trgovini s porcelanom.

Še enkrat, vsak je najprej odgovoren zase in za svoje bližnje. Šele takrat, ko nam bo uspelo počistiti lasten dom, ustvarjati ljubeče odnose in bo vsako naše dejanje izviralo iz ljubezni, bomo dovolj zreli, ponižni in spoštljivi, da bomo razumeli, kaj pomeni prevzemati odgovornost in ne le puhlo razpravljati o njej.

"Vsaka akcija ima reakcijo" sem se učila pri fiziki že v osnovni šoli in do danes se to ni spremenilo. Za vsako našo akcijo, tako tisto pozitivno kot negativno, moramo posledice nositi sami. Situacija, v kateri smo se znašli je vedno rezultat naših preteklih odločitev – pravilnih in napačnih in je naša odgovornost.

Vse je vedno tako kot mora biti. V naših rokah, glavah in srcih pa je moč, da spremenimo vse tisto, kar je v nas bolnega. In šele, ko se spremenimo in pozdravimo znotraj, se lahko spremenijo in preobrazijo stvari okoli nas. V tem vrstnem redu.