Naš gost Marko Lukić, direktor podjetja Lumar hiše nam je tokrat odstrl tančico in dovolil, da smo pokukali tako v njegovo osebno kot podjetniško zgodbo. Z njim sta se pogovarjala Suzana Zupanc in dr. Robert Ličen.

Suzana: Marko pred kratkim si prebolel okužbo z virusom Covid. Kaj ti je ta izkušnja prinesla?

Marko: “Ob hudi bolezni pride na neki točki trenutek, ko se vprašaš »ali je to to?« Enako je pri plezanju. Včasih te ujame kak trenutek, nevihta ali kaj podobnega … ki te malce prizemlji. Malce ponižnosti nikoli ne škodi. Ko se ti zdi, da si morda blizu konca, se najbolj spomnimo na čas, ki ga nismo preživel z družino, pa ne glede na to, kako klišejsko se sliši. Tudi uspeh in vse kar spada zraven, je drugotnega pomena. Če si živel neko umirjeno, izpolnjujoče življenje, je veliko narejenega. Morda je prav to neko sporočilo, ki ga želim dati svojim zaposlenim in drugim podjetnikom.

Suzana: Preplezal si eno najtežjih alpinističnih smeri  »Just do it!« v ZDA. Je to tudi tvoj moto?«

Marko: Ja je. Tudi kolegom večkrat rečem, »just do it«. Izgovori in razlage … od tega še nihče ni napredoval. Lahko cel dan na plezalni steni samo govoriš, pa se ne boš premaknil. Splezat je treba do vrha. In velikokrat v alpinizmu pot nazaj v življenje vodi samo preko vrha.

Ljudje smo veliko časa v dnevu na “avtopilotu” in plezanje ti daje ravno to zbranost. V tistem trenutku ni prostora za nič drugega, v glavi je praznina in edina osredotočenost je na naslednji gib. Tudi svojo podjetniško pot na nek način napajam iz svojega plezalnega življenja, je pa v podjetništvu veliko spremenljivk. Pri plezanju lahko naletiš na plaz, ali pa kos ledu, ki te zadane vendar se mi podjetništvo še vedno zdi zahtevnejše. Podobna pa sta si v sami osredotočenosti na cilj, početi kaj te veseli, početi to, na pošten način in se »pri tem imet fajn«.

Suzana: Se maš v podjetju vedno “fajn”?

Marko: Ne. Vendar v splošno konstantno srečno ne verjamem in se mi zdi precenjena. Včasih se rabiš imet »ne fajn« da je lahko takrat ko je fajn res fajn. Nič ni narobe, če se želiš imet fajn, je pa slabo, če se počutiš slabo, če ti ni fajn.

Velikokrat se šele ko smo starejši zavemo, kako malo vemo. Konstantno učenje, mentoriranje, … je nekaj kar izpolnjuje. To, da pa so edina stalnica spremembe, je pa jasno.

Suzana: Kako bi dal naslov svoji knjigi, če bi jo napisal?

Marko: »Just do it.« Če bi mi Nike pustil seveda, drugače pa »bodi to kar si«. Ko me spozna nekdo izven poslovnega sveta, ponavadi dobim 2 komentarja. »Sem mislil da si večji« [smeh] in »pa saj ti si čist fajn, sem mislil, da si ful zariban.« [smeh] Očitno imam v poslovnem svetu nek fokus, zaradi katerega izpadem bolj resen. Vendar verjamem, da smo v sebi vsi dobri, le življenje nas je že malce izbrusilo.

Suzana: Kdo je tvoj idol?

Marko: Nikoli se nisem čisto odločil med Tomom in Jerryjem, čeprav mi je slednji malce bolj pri srcu. Malce bolj pretkan. Mi je bil pa vedno blizu tudi, žal pokojen, legendarni plezalec Franček Knez, s svojim hitrim in lahkim stilom. Z leti se mi zdi, da imam manj idolov, se pa bolj zavedam, da je vsak človek, ki ga srečaš, lahko nek idol in se od njega lahko nekaj naučiš. Jaz sem raje učenec kot učitelj. Vedno se rad učim, rastem, napredujem. Zato sem imel vedno rad potovanja. Pakistan, Indija, Patagonija … srečaš se z novimi ljudmi, novimi kulturami. Prehajaš skozi svetove, vidiš ljudi, ki zelo različno razmišljajo. Potovanja ostanejo s teboj za celo življenje. Svet leta '87 res še ni bil globalen. Zdaj smo vsi isto oblečeni, vsi konzumiramo iste dobrine. Izkušnja potovanja ni ista ali pa je manj intenzivna. Morda pa sem se samo jaz postaral. [smeh]

Če bi lahko ohranil vse izkušnje, ki jih imam danes, in bi še enkrat izbiral, bi naredil vse drugače, ker bi želel izkusit še druge reči. Ker pa temu ni tako, bi se ponovno odločal sproti. Po intuiciji. To je nek blagor. Si zaupat, odreagirat intuitivno. Nekoč sva s prijateljem plezala in ko sva se ustavila, sva bila vsak na svojem koncu. Pa mi pravi »pridi do mene.« Meni pa se ni dalo, ker sva bila tako izmučena pa sem rekel »ne, pridi ti do mene, jaz imam kuhalnik, če hočeš kavo boš ti prišel sem«. In je prišel. In nedolgo zatem, je mimo naju priletel plaz, ki bi naju pokopal, če bi ostala na njegovi »parceli.« Če se ti kaj takega zgodi doma, bi najverjetneje praznoval do jutra. Ampak tam, spoštuješ naravo in se zavedaš svoje majhnosti. V tistem trenutku se ustaviš in se zamisliš, vendar jemlješ to kot del igre. Vstopil si v naravo z neko ponižnostjo in si srečen, da ti je bilo prizaneseno.

Starejši kot smo, bolj se trudimo vse v življenju preračunat in met za vsako stvar utemeljitev.

V ta posel sem prišel silom prilike. Biti podjetnik ni nikoli bil nek moj motiv. Veliko podjetnikov ima to željo že od otroških let, jaz nisem bil med njimi. Jaz sem bil vedno v nekem naravnem okolju, v plezanju, v naravi. To je tudi nekaj, kar sem prenesel na otroke. Vzgoja je zahtevna stvar. Še za motorni čoln rabiš izpit, za to da si starš pa ne. Lahko se samo trudiš po najboljših močeh in upaš na najboljše.

V drugem delu našega srečanja, je pogovor v malce bolj poslovne vode zapeljal dr. Robert Ličen.

Marko: Verjamem, da je ključno lepilo podjetja zaupanje. In če ga ni … potem težko rasteš in se spreminjaš.

Robert: Pravijo, da je to dinamika upanje-zaupanje-obupanje. In tudi v podjetjih, če ni zaupanja, ljudje obupajo in odidejo.

Marko: V podjetju imamo zelo razpršeno izobrazbeno strukturo. Pri nas je precej fluktuacije, vendar imamo nadpovprečno število povratnikov, torej ljudi, ki so naše podjetje zapustili in so vanj kasneje vrnili. Velikokrat ljudje pridejo v dobro podjetje in pričakujejo, da se tu dela manj, ker »smo dobri«. Kot da bi pričakovali, da je nekdo olimpijski zmagovalec, ker trenira malo. Nato vidijo, da to ni res. Ko nas zapustijo in se zaposlijo v drugih podjetjih pa jih zmoti predvsem to, da imamo mi močno zakoreninjene vrednote, drugje pa ni nujno tako. in nato se želijo vrniti. Sicer vem, da veliko podjetnikov ne verjame v ponujanje novih priložnosti ampak sam nisem med njimi. Tudi sam sem se velikokrat napačno odločil, pa ne verjamem, da bi moral biti zaradi tega ožigosan celo življenje.

Robert: Včasih je dobro, da nekoga »vzameš nazaj«, saj tako daš tudi znak ostalim, da »pri nas pa le ni tako slabo«.

Marko: Moram reči, da po povratku z ljudmi res lepo sodelujemo. Je pa pomembno, da se zavedamo, da s tem obrnemo nov list papirja. Po tem, ko nekoga vzamemo nazaj, ne smemo ohranjati občutka, da bi nam moral biti za ponovno priložnost nekdo hvaležen. Mi smo vsi v istem čolnu. Enako, če pride k nam kdo od konkurence – verjamem, da je to dobra stvar. Če bi bili pametni, bi kadri vedno krožili. Tako se izmenjujejo kompetence, znanja in rastemo vsi. Kako bi lahko drugače napredovali? Je pa boleče, ko te nekdo zapusti. Vedno se sprašuješ, »zakaj?« Tudi sam imam slab občutek, ko nekdo gre.

Robert: verjamem, da pri tebi pomembno vlogo igra, da si plezalec. Ker si se naučil zanašat nase.

Marko: Ko se je oče odločil podjetje prodat “hedge-fundu”, sem bil več v tujini, predvsem v Avstriji, in videl sem to razliko. Kar je bilo tam dobrega sem poskušal prinest sem, sem pa hkrati tudi videl, da imamo dobre ljudi. In verjamem da je pomembno, da ljudem zaupamo, da jih šolamo. Če smo brez vsega tega prišli do točke, na kateri smo danes, kakšne potenciale šele imamo?

Robert: Kaj bi svetoval podjetnikom, k niso prepričani, če bi šli v strateško transformacijo ali ne?

Marko: Najprej, bodite iskreni do sebe. Zakaj to počnete? Ker v to verjamete, ker so to vaše vrednote, ali ker je to »nice to have«? Večji kot je razkorak, večja je napetost v sistemu. Jasno moraš opredelit vrednote podjetja, česa si želiš in biti popolnoma predan. In zavedati se moraš, da jutri ne bo več vse po tvoje. Lahko živiš s tem? Da se bodo odločali ljudje, ti pa se ne smeš vmešavati v vsako malenkost. Da bodo ljudje delali napake. Da bi v prvi fazi to sam naredil bolje, saj oni to počno prvič, ti pa že stotič. Ampak verjamem, da na koncu, če je podjetnik pomagal svoje zaposlene narediti za nove vodje, boljše ljudi, je to veliko poslanstvo. 

Robert: Do sedaj, je bilo žal malo takih podjetnikov in vesel sem, da s svojim vzorom kažeš ostalim podjetnikom neko pravo pot.

Marko: Bom dodal še eno plezalsko prispodobo. Kdaj začneš plezat? Plezat začneš takrat, ko te ni več strah, da boš padel. Enako je, ko delaš z ljudmi. To ne pomeni, da nimaš vzpostavljenega ustreznega poročanja in podobno, vendar ne sme te biti strah.

Pred 5 leti si nikakor ne bi mogel predstavljati, da bi se sredi delovnega dne, v četrtek, oblekel in odšel na Pohorje. Ampak v zadnjih letih sem ugotovil, da na sebi moraš delat. In prav to – če ne morem si vsake toliko vzeti dveh ur, potem tudi podjetje ni nič vredno. Pa še vrnem se v podjetje malce utrujen in dobre volje, kar cenijo tudi moji sodelavci. Enkrat so mi rekli, »če si ti slabe volje, smo vsi slabe volje. Bodi večkrat dobre volje«. To pa je tudi problem perfekcionizma, ki je tako potreben za vrhunskega športnika. In to je pomembno tudi za postavljanje podjetja, ni pa dobro za samo življenje. Vrhunski športniki smo vedno malce “trčeni”, vedno pripravljeni odtečt še dodaten krog. Vendar problem nastane, ko začnemo pričakovati, da bodo vsi okoli nas po celem maratonu pripravljeni odtečt še dodaten kilometer. Na koncu izgubiš ekipo, sebe pa iztrošiš. Biti konstantno pod pritiskom, da moraš dati vse od sebe v vsakem trenutku ni dobro. Nekaj časa gre, dokler več ne gre.

Robert: Če si zadovoljen z obstoječim stanjem, napredka nikoli ni. Kaj je bil tvoj trenutek, ko si se odločil »ločil bom lastništvo od upravljanja«?

Marko: videl sem 3 možnosti. Da ostanem v podjetju in oba stagnirava, drugič, da ostanem v podjetju in čakam na infarkt in tretje, da naredim ta korak. Takrat sem vedel, da moram to narediti zaradi sebe in zaradi podjetja. In takrat sem si bil pripravljen prisluhnit. Vesolje ti pošilja sporočila, je pa tako kot pri pošti, kuverto je treba odpret. Pa tudi če ti ni všeč kar notri piše, to pač piše. Vsebina ni krivda tistega, ki ti je kuverto poslal.

Kot podjetnik sem prišel od mentalitete »nekoč bom prodal in samo še okoli hodil,« zdaj pa gledam na to tako, da če mi bo dano, da bom podjetje še dolgo spremljal in “coachal” ljudi, ne pa nujno vodil, bo to super. In nikakor nimam želje, da bi bil celo življenje številka 1.

Pomembno je, da se zavedamo, da tudi trener športne ekipe sam ne daje golov. On je tam za ekipo.

Pogovor smo zaključili z mislijo: “Za uspehe v podjetju smo zaslužni vsi, za napake pa management«. Mislim, da te mentalitete v današnjem času malce primanjkuje. Ko nam gre dobro, smo vsi »jaz, jaz, jaz«, ko pa se kje zalomi, so pa vsi drugi krivi.”

Hvala vsem, ki ste bili z nami.

Verjamemo, da bomo še naprej soustvarjali izjemne spletne dogodke in vabimo vas, da se nam pridružite, predvsem pa, da postanete člani Podjetniškega centra Pegasus, kjer skrbimo, da z odličnimi izobraževalnimi vsebinami podpiramo tako vaš strokovni kot osebnostni razvoj posledično pa uspeh vašega podjetja.

Pišite, pokličite ali se oglasite pri nas.